Da bodo vedeli naši otroci

Nekega večera sta dedek in njegov vnuk sedela na sedežni garnituri in vnuk ga je iznenada vprašal:

»Dedek, koliko let imaš?«

Dedek je odgovoril:
«Naj pomislim malo. Rodil sem se pred televizijo, cepivom proti

otroški paralizi, fotokopirnim strojem, kontaktnimi lečami in

kontracepcijskimi tabletami.


Ni bilo še radarja, kreditne kartice, laserskih žarkov in rolerjev. Niso še

izumili klimatske naprave, pralnega stroja ali sušilnega stroja (obleke so

preprosto obesili in sušili na svežem zraku).


Človek še ni stopil na Luno in niso še obstajala reaktivna letala. S tvojo babico sva se poročila

sva in živela skupaj, imela otroke, ravno tako sta v vsaki družini bila očka in

mama.


Beseda - gay je bila spoštovanja vredna angleška beseda, ki je pomenila

veselega, prešernega, zadovoljnega človeka in ne homoseksualca. O lezbijkah

sploh nismo slišali, fantje pa niso nosili uhanov.


Rodil sem se pred računalnikom, dvojnim univerzitetnim študijem in

skupinsko terapijo. Ljudje niso stalno hodili na preglede, temveč kvečjemu,

ko jih je zdravnik poslal na pregled krvi ali seča. Pozornost so lahko dobili kje drugod.


Do 25. leta starosti sem vsakega policista ali moškega naslavljal z gospod

in vsako žensko z gospa ali gospodična.


Golobi in zajci so imeli svoj par, ne pa ljudje. Če je v mojih časih gospa

stopila na avtobus ali tramvaj, so otroci in mladi pohiteli, da bi ji dali

mesto, če pa je bila noseča, so jo pospremili do sedeža in, če je bilo

potrebno, šli zanjo kupit vozovnico in ji jo dali.


Moški so hodili po robu pločnika, ženske pa ob stavbah. Na stopnicah je

ženskam bila prepuščena stran ob ograji, one so prve stopile v dvigalo in

prve ven ter moški so jim vedno primaknili stol. Moški ni nikoli pozdravil

ženske, ne da bi vstal, če je sedel, in to storil vsakič, ko je ženska

vstala, pa četudi za trenutek. Moški so odpirali vrata avtomobila ali

katera koli druga vrata in so ženskam pomagali sneti plašč.


V mojih časih devištvo ni povzročalo »raka« in dekleta so predstavljala

krepost družine in čistost za svoje može. Petnajstletniki so bili ob večerih in ponoči doma in ponočevali nismo do dobe odraslosti.


Naše življenje je krojilo deset zapovedi, trezen um, spoštovanje starejših

in veljavnih zakonov ter se izpolnjevalo v plodnem sožitju in odgovorni

svobodi.


Naučili so nas, da razlikujemo med dobrim in slabim ter da smo odgovorni za

svoja dejanja in njihove posledice.


Za hitro hrano smo menili, da je namenjena ljudem, ki hitijo.



Resna zveza je pomenila, da smo v dobrih odnosih z bratranci, sestričnami,

prijatelji in prijateljicami.



Time sharing je pomenilo, da je družina letovala z drugimi, ne pa da je

delila počitniško hišico z neznanci.



Nismo poznali brezžičnega telefona, da o mobilnih telefonih sploh ne

govorimo. Ljudje smo se pogovarjali drug z drugim, se pri tem gledali in dotikali, ne preko tehnike. Nismo slišali za stereo posnetke, UKV radio, kasete, CD-je,

DVD-je, elektronske pisalne stroje, računala (ne mehanske, ne prenosne).

Notebook je bila beležnica.



Ure smo ročno navijali vsak dan. Nič ni bilo digitalno, niti ure in

gospodinjski aparati niso imeli svetlečih prikazovalnikov. In če že

govorimo o strojih: ni bilo bankomatov, mikrovalovnih pečic ali radijskih

budilk. Da o videorekorderjih in videokamerah sploh ne govorimo.

Ob večerih se je družina zbrala za isto mizo, pogovarjali so se med seboj,

včasih igrali kakšno družabno igro in največkrat odšli spat vsi naenkrat.

Otroci ponoči niso viseli na Internetu ali pred televizijo.



Ni bilo instant barvnih fotografij, ampak samo črnobele in je za razvijanje

in razmnoževanje slik bilo potrebno vsaj tri dni. Barvnih fotografij tudi

ni bilo.


Če je na kakem izdelku pisalo Made in Japan, je ponavadi to pomenilo, da je slabe

kakovosti in ni bilo izdelkov z napisom Made in Korea, ali Made in Taiwan

ali Made in Thailand, sploh pa ne Made in China.



Nismo slišali za Pizza -cut ali McDonald's, pa niti ne za instant kavo ali

umetna sladila. V trgovinah je bilo marsikaj možno kupiti za 5 do 10 centov.


Sladoled, avtobusna vozovnica ali osvežilna pijača so stale po 10 centov.

Nov avto je stal manj kot 1000 dolarjev, a kdo je imel toliko denarja?



V mojih časih je trava bilo nekaj, kar smo kosili in ne kadili.

Ljudje smo bili lahko veseli, ne da bi bili – zadeti.


Mi smo bili še zadnji, ki smo bili prepričani, da ženska potrebuje moža, da

bi imela otroka.


Sedaj pa mi povej, koliko misliš, da sem star?«



«Ja, dedek. Več kot dvesto let?« je odgovoril vnuk.

«Ne, dragi moj vnuček, le nekaj več kot petdeset!«

Ni komentarjev:

Objava komentarja