En precej dementen par upokojencev zeha na kauču in žena postene lačna ter prosi moža:
- Daj mi s hladilnika prinesi torto, pa zapiši si ,ker vse pozabiš! -
- Kaj si bom zapisoval, torte pa že ne bom pozabil,- reče mož in gre proti kuhunji.
- Daj na torto še malo smetane, ki je v haladilniku, pa zapiši si,- zavpije žena za njim.
- Kaj bom pisal, torto pa smetano, a ne.
- Pa daj na vrh še dve jagodi in zapiši si , da ne pozabiš,- spet teži žena.
- Saj vem: torto, malo smetane, dve jagodi, kaj bom pisal,- tarna mož in že brska po hladilniku.
- Potresi še malo mrvic na vrh, da bo tako kot v Maximarketu, pa zapiši si ....... -
- Ne tečnari, torto, smetano, dve jagodi, pa mrvice - a vidiš, kako dela moj spomin!
Mož ropta v kuhinji, žena pa malo zakinka in ko jo mož zbudi, zagleda pred sabo krožink z dvemi na oko pečenimi jajci. Žena zadovoljno pograbi beštek in se loti hrane, potem pa naenkrat izbruhne:
- Osel stari,dementen sem ti rekla, da si zapiši! Kje je pa kruh in poper?
Odgovor Renaulta ob pritozbi nekega Srba
Dear Mr. Ilic D.
We have received and analyzed your complain letter regarding the "mushice" issue on Renault Megane cars.
Unfortunately, we were unable to find this term (mushice) in our databases and we kindly ask you to send to us more detailed specification about.
Also, please be so kind to translate in English the following expressions: "Nataknem vas na kurac i vas i vase govno od auta", "Jebem li vam majku klosarsku" and "poserem vam se na vas servis reno".
Sincerely yours,
Michel Mouton
Customer Service Representative
414 Avenue Miramax, DC668, Douai, France
We have received and analyzed your complain letter regarding the "mushice" issue on Renault Megane cars.
Unfortunately, we were unable to find this term (mushice) in our databases and we kindly ask you to send to us more detailed specification about.
Also, please be so kind to translate in English the following expressions: "Nataknem vas na kurac i vas i vase govno od auta", "Jebem li vam majku klosarsku" and "poserem vam se na vas servis reno".
Sincerely yours,
Michel Mouton
Customer Service Representative
414 Avenue Miramax, DC668, Douai, France
Mujo & Haso - Paranormalne žene
Kaze Mujo Husi: Ja volim paranormalne žene!
Huso će njemu: Kakve su ti to žene?
Mujo: Pa one normalne što imaju para !
Huso će njemu: Kakve su ti to žene?
Mujo: Pa one normalne što imaju para !
V vlaku
V vlaku, v kupeju sedijo: prekrasna blondinka, nuna, Hrvat in Slovenec. Pa zapelje vlak v tunel, nastane popolna tema in zasliši se, kako pade zaušnica. Ko vlak pripelje s tunela, se Hrvat drži za obraz in zmedeno gleda okrog sebe. Si misli nuna: "Sigurno je ta prostak otipaval blondinko, pa mu je ta vrnila tako, kot se spodobi." Si misli blondinka: "Sigurno me je hotel otipavati, pa je slučajno zgrabil nuno in, logično, dobil po zobih." Misli Hrvat: "Sigurno je ta Slovenec otipaval eno od teh, pa sem jih namesto njega nič kriv dobil jaz." Pa sam pri sebi pomisli Slovenec: "kdaj bo spet tunel, da mu prlimam še eno?!?"
Da bodo vedeli naši otroci
Nekega večera sta dedek in njegov vnuk sedela na sedežni garnituri in vnuk ga je iznenada vprašal:
»Dedek, koliko let imaš?«
Dedek je odgovoril:
«Naj pomislim malo. Rodil sem se pred televizijo, cepivom proti
otroški paralizi, fotokopirnim strojem, kontaktnimi lečami in
kontracepcijskimi tabletami.
Ni bilo še radarja, kreditne kartice, laserskih žarkov in rolerjev. Niso še
izumili klimatske naprave, pralnega stroja ali sušilnega stroja (obleke so
preprosto obesili in sušili na svežem zraku).
Človek še ni stopil na Luno in niso še obstajala reaktivna letala. S tvojo babico sva se poročila
sva in živela skupaj, imela otroke, ravno tako sta v vsaki družini bila očka in
mama.
Beseda - gay je bila spoštovanja vredna angleška beseda, ki je pomenila
veselega, prešernega, zadovoljnega človeka in ne homoseksualca. O lezbijkah
sploh nismo slišali, fantje pa niso nosili uhanov.
Rodil sem se pred računalnikom, dvojnim univerzitetnim študijem in
skupinsko terapijo. Ljudje niso stalno hodili na preglede, temveč kvečjemu,
ko jih je zdravnik poslal na pregled krvi ali seča. Pozornost so lahko dobili kje drugod.
Do 25. leta starosti sem vsakega policista ali moškega naslavljal z gospod
in vsako žensko z gospa ali gospodična.
Golobi in zajci so imeli svoj par, ne pa ljudje. Če je v mojih časih gospa
stopila na avtobus ali tramvaj, so otroci in mladi pohiteli, da bi ji dali
mesto, če pa je bila noseča, so jo pospremili do sedeža in, če je bilo
potrebno, šli zanjo kupit vozovnico in ji jo dali.
Moški so hodili po robu pločnika, ženske pa ob stavbah. Na stopnicah je
ženskam bila prepuščena stran ob ograji, one so prve stopile v dvigalo in
prve ven ter moški so jim vedno primaknili stol. Moški ni nikoli pozdravil
ženske, ne da bi vstal, če je sedel, in to storil vsakič, ko je ženska
vstala, pa četudi za trenutek. Moški so odpirali vrata avtomobila ali
katera koli druga vrata in so ženskam pomagali sneti plašč.
V mojih časih devištvo ni povzročalo »raka« in dekleta so predstavljala
krepost družine in čistost za svoje može. Petnajstletniki so bili ob večerih in ponoči doma in ponočevali nismo do dobe odraslosti.
Naše življenje je krojilo deset zapovedi, trezen um, spoštovanje starejših
in veljavnih zakonov ter se izpolnjevalo v plodnem sožitju in odgovorni
svobodi.
Naučili so nas, da razlikujemo med dobrim in slabim ter da smo odgovorni za
svoja dejanja in njihove posledice.
Za hitro hrano smo menili, da je namenjena ljudem, ki hitijo.
Resna zveza je pomenila, da smo v dobrih odnosih z bratranci, sestričnami,
prijatelji in prijateljicami.
Time sharing je pomenilo, da je družina letovala z drugimi, ne pa da je
delila počitniško hišico z neznanci.
Nismo poznali brezžičnega telefona, da o mobilnih telefonih sploh ne
govorimo. Ljudje smo se pogovarjali drug z drugim, se pri tem gledali in dotikali, ne preko tehnike. Nismo slišali za stereo posnetke, UKV radio, kasete, CD-je,
DVD-je, elektronske pisalne stroje, računala (ne mehanske, ne prenosne).
Notebook je bila beležnica.
Ure smo ročno navijali vsak dan. Nič ni bilo digitalno, niti ure in
gospodinjski aparati niso imeli svetlečih prikazovalnikov. In če že
govorimo o strojih: ni bilo bankomatov, mikrovalovnih pečic ali radijskih
budilk. Da o videorekorderjih in videokamerah sploh ne govorimo.
Ob večerih se je družina zbrala za isto mizo, pogovarjali so se med seboj,
včasih igrali kakšno družabno igro in največkrat odšli spat vsi naenkrat.
Otroci ponoči niso viseli na Internetu ali pred televizijo.
Ni bilo instant barvnih fotografij, ampak samo črnobele in je za razvijanje
in razmnoževanje slik bilo potrebno vsaj tri dni. Barvnih fotografij tudi
ni bilo.
Če je na kakem izdelku pisalo Made in Japan, je ponavadi to pomenilo, da je slabe
kakovosti in ni bilo izdelkov z napisom Made in Korea, ali Made in Taiwan
ali Made in Thailand, sploh pa ne Made in China.
Nismo slišali za Pizza -cut ali McDonald's, pa niti ne za instant kavo ali
umetna sladila. V trgovinah je bilo marsikaj možno kupiti za 5 do 10 centov.
Sladoled, avtobusna vozovnica ali osvežilna pijača so stale po 10 centov.
Nov avto je stal manj kot 1000 dolarjev, a kdo je imel toliko denarja?
V mojih časih je trava bilo nekaj, kar smo kosili in ne kadili.
Ljudje smo bili lahko veseli, ne da bi bili – zadeti.
Mi smo bili še zadnji, ki smo bili prepričani, da ženska potrebuje moža, da
bi imela otroka.
Sedaj pa mi povej, koliko misliš, da sem star?«
«Ja, dedek. Več kot dvesto let?« je odgovoril vnuk.
«Ne, dragi moj vnuček, le nekaj več kot petdeset!«
»Dedek, koliko let imaš?«
Dedek je odgovoril:
«Naj pomislim malo. Rodil sem se pred televizijo, cepivom proti
otroški paralizi, fotokopirnim strojem, kontaktnimi lečami in
kontracepcijskimi tabletami.
Ni bilo še radarja, kreditne kartice, laserskih žarkov in rolerjev. Niso še
izumili klimatske naprave, pralnega stroja ali sušilnega stroja (obleke so
preprosto obesili in sušili na svežem zraku).
Človek še ni stopil na Luno in niso še obstajala reaktivna letala. S tvojo babico sva se poročila
sva in živela skupaj, imela otroke, ravno tako sta v vsaki družini bila očka in
mama.
Beseda - gay je bila spoštovanja vredna angleška beseda, ki je pomenila
veselega, prešernega, zadovoljnega človeka in ne homoseksualca. O lezbijkah
sploh nismo slišali, fantje pa niso nosili uhanov.
Rodil sem se pred računalnikom, dvojnim univerzitetnim študijem in
skupinsko terapijo. Ljudje niso stalno hodili na preglede, temveč kvečjemu,
ko jih je zdravnik poslal na pregled krvi ali seča. Pozornost so lahko dobili kje drugod.
Do 25. leta starosti sem vsakega policista ali moškega naslavljal z gospod
in vsako žensko z gospa ali gospodična.
Golobi in zajci so imeli svoj par, ne pa ljudje. Če je v mojih časih gospa
stopila na avtobus ali tramvaj, so otroci in mladi pohiteli, da bi ji dali
mesto, če pa je bila noseča, so jo pospremili do sedeža in, če je bilo
potrebno, šli zanjo kupit vozovnico in ji jo dali.
Moški so hodili po robu pločnika, ženske pa ob stavbah. Na stopnicah je
ženskam bila prepuščena stran ob ograji, one so prve stopile v dvigalo in
prve ven ter moški so jim vedno primaknili stol. Moški ni nikoli pozdravil
ženske, ne da bi vstal, če je sedel, in to storil vsakič, ko je ženska
vstala, pa četudi za trenutek. Moški so odpirali vrata avtomobila ali
katera koli druga vrata in so ženskam pomagali sneti plašč.
V mojih časih devištvo ni povzročalo »raka« in dekleta so predstavljala
krepost družine in čistost za svoje može. Petnajstletniki so bili ob večerih in ponoči doma in ponočevali nismo do dobe odraslosti.
Naše življenje je krojilo deset zapovedi, trezen um, spoštovanje starejših
in veljavnih zakonov ter se izpolnjevalo v plodnem sožitju in odgovorni
svobodi.
Naučili so nas, da razlikujemo med dobrim in slabim ter da smo odgovorni za
svoja dejanja in njihove posledice.
Za hitro hrano smo menili, da je namenjena ljudem, ki hitijo.
Resna zveza je pomenila, da smo v dobrih odnosih z bratranci, sestričnami,
prijatelji in prijateljicami.
Time sharing je pomenilo, da je družina letovala z drugimi, ne pa da je
delila počitniško hišico z neznanci.
Nismo poznali brezžičnega telefona, da o mobilnih telefonih sploh ne
govorimo. Ljudje smo se pogovarjali drug z drugim, se pri tem gledali in dotikali, ne preko tehnike. Nismo slišali za stereo posnetke, UKV radio, kasete, CD-je,
DVD-je, elektronske pisalne stroje, računala (ne mehanske, ne prenosne).
Notebook je bila beležnica.
Ure smo ročno navijali vsak dan. Nič ni bilo digitalno, niti ure in
gospodinjski aparati niso imeli svetlečih prikazovalnikov. In če že
govorimo o strojih: ni bilo bankomatov, mikrovalovnih pečic ali radijskih
budilk. Da o videorekorderjih in videokamerah sploh ne govorimo.
Ob večerih se je družina zbrala za isto mizo, pogovarjali so se med seboj,
včasih igrali kakšno družabno igro in največkrat odšli spat vsi naenkrat.
Otroci ponoči niso viseli na Internetu ali pred televizijo.
Ni bilo instant barvnih fotografij, ampak samo črnobele in je za razvijanje
in razmnoževanje slik bilo potrebno vsaj tri dni. Barvnih fotografij tudi
ni bilo.
Če je na kakem izdelku pisalo Made in Japan, je ponavadi to pomenilo, da je slabe
kakovosti in ni bilo izdelkov z napisom Made in Korea, ali Made in Taiwan
ali Made in Thailand, sploh pa ne Made in China.
Nismo slišali za Pizza -cut ali McDonald's, pa niti ne za instant kavo ali
umetna sladila. V trgovinah je bilo marsikaj možno kupiti za 5 do 10 centov.
Sladoled, avtobusna vozovnica ali osvežilna pijača so stale po 10 centov.
Nov avto je stal manj kot 1000 dolarjev, a kdo je imel toliko denarja?
V mojih časih je trava bilo nekaj, kar smo kosili in ne kadili.
Ljudje smo bili lahko veseli, ne da bi bili – zadeti.
Mi smo bili še zadnji, ki smo bili prepričani, da ženska potrebuje moža, da
bi imela otroka.
Sedaj pa mi povej, koliko misliš, da sem star?«
«Ja, dedek. Več kot dvesto let?« je odgovoril vnuk.
«Ne, dragi moj vnuček, le nekaj več kot petdeset!«
Oaza v puščavi
Človek hodi po puščavi popolnoma utrujen od žeje. Naleti na oazo in v njej
- studenec z vodo. Nagne se nad studenec, zajame vodo, jo približa k svojim ustnicam in ravno ko je hotel navlažiti suhe ustnice, ga nekdo potreplja po ramenu. Možakar se obrne in pred njim se naenkrat pojavi čudovita rjavolaska. Vsa prelestna mu reče: "Jaz sem sultanova žena in rada bi seksala s teboj". "Oprosti, ampak zelo sem žejen in moram piti", ji odgovori možakar zmedeno. "V kolikor me ne boš nategnil, tudi ne boš dobil vode, pravico imam, da ti prepovem piti iz tega vodnjaka. To je oaza mojega moža". Možakarju seveda ne preostane drugega, kot da jo nategne in ženska zadovolj(e)na odide. Možakar se takoj obrne k vodi in z rokama zajame vodo ter jo približa k svojim ustnicam, ko ga nekdo potreplja po ramenu. Obrne se in zagleda čudovito črnolaso lepotico, ki mu v vsej svoji razkošni lepoti nežno prišepne: "Jaz sem druga sultanova žena in rada bi spala s teboj". Človek kar ne more verjeti svojim očem in ji odvrne: "Oprosti, ampak strašno me žeja in moram piti". "V kolikor me ne boš nategnil tudi pil ne boš. Imam ti pravico prepovedati pitje iz tega studenca. Ta oaza je last mojega moža". Možakarju ne preostane drugega kot nategne tudi črnolasko. Ravno plane po vodi, ko ga ponovno nekdo potreplja po rami. Možakar se obrne in pred seboj zagleda - sultana . "Od kod tebi, bednik, pravica, da vdreš v mojo oazo, nategneš moji ženi in povrhu bi rad pil mojo vodo"? Možakar razloži sultanu kako in kaj se je zgodilo in ga prosi za oprostitev. Sultan mu odvrne: "Oprostim ti pod enim pogojem: povzpni se na hribček, ki je oddaljen okoli 100 metrov in glasno prdni, da te lahko od tukaj slišim". Možakar se povzpne na hribček, se napne in z vso močjo prdne. Bilo je zelo glasno in sultan ga je prav dobro slišal. "Nisem si mislil, da je nekdo sposoben tega. Prost si", mu impresioniran reče sultan . "Hvala na vaši velikodušnosti. Odšel bom takoj, ko spijem vodo". "Aaaa, ne, nisem ti dal dovoljenja za pitje vode", mu reče sultan. "Ampak, če ne popijem vode, bom od žeje umrl. Usmilite se me". "Dobro, vidiš tisti veliki hrib? Povzpni se nanj in prdni tako glasno, da te slišimo vsi v oazi. Dobiš boš vode kolikor želiš, povrh boš pa dobil še eno kamelo" Možakar se povpne na najvišji hrib in z zadnjimi atomi moči glasno prdne, da so ga slišali vsi v oazi. Impresionirani sultan izpolni obljubo in mu poleg vode podari tudi kamelo. Možakar z rokama takoj zajame vode in jo prisloni k ustnicam, ko ga nekdo potreplja po rami. Možakar se obrne, odpre oči in pred njim stoji redar iz Parlamenta in mu potihem reče: "Oprostite, gospod poslanec, vendar ste zaspali na seji, poleg tega pa strašno prdite....
- studenec z vodo. Nagne se nad studenec, zajame vodo, jo približa k svojim ustnicam in ravno ko je hotel navlažiti suhe ustnice, ga nekdo potreplja po ramenu. Možakar se obrne in pred njim se naenkrat pojavi čudovita rjavolaska. Vsa prelestna mu reče: "Jaz sem sultanova žena in rada bi seksala s teboj". "Oprosti, ampak zelo sem žejen in moram piti", ji odgovori možakar zmedeno. "V kolikor me ne boš nategnil, tudi ne boš dobil vode, pravico imam, da ti prepovem piti iz tega vodnjaka. To je oaza mojega moža". Možakarju seveda ne preostane drugega, kot da jo nategne in ženska zadovolj(e)na odide. Možakar se takoj obrne k vodi in z rokama zajame vodo ter jo približa k svojim ustnicam, ko ga nekdo potreplja po ramenu. Obrne se in zagleda čudovito črnolaso lepotico, ki mu v vsej svoji razkošni lepoti nežno prišepne: "Jaz sem druga sultanova žena in rada bi spala s teboj". Človek kar ne more verjeti svojim očem in ji odvrne: "Oprosti, ampak strašno me žeja in moram piti". "V kolikor me ne boš nategnil tudi pil ne boš. Imam ti pravico prepovedati pitje iz tega studenca. Ta oaza je last mojega moža". Možakarju ne preostane drugega kot nategne tudi črnolasko. Ravno plane po vodi, ko ga ponovno nekdo potreplja po rami. Možakar se obrne in pred seboj zagleda - sultana . "Od kod tebi, bednik, pravica, da vdreš v mojo oazo, nategneš moji ženi in povrhu bi rad pil mojo vodo"? Možakar razloži sultanu kako in kaj se je zgodilo in ga prosi za oprostitev. Sultan mu odvrne: "Oprostim ti pod enim pogojem: povzpni se na hribček, ki je oddaljen okoli 100 metrov in glasno prdni, da te lahko od tukaj slišim". Možakar se povzpne na hribček, se napne in z vso močjo prdne. Bilo je zelo glasno in sultan ga je prav dobro slišal. "Nisem si mislil, da je nekdo sposoben tega. Prost si", mu impresioniran reče sultan . "Hvala na vaši velikodušnosti. Odšel bom takoj, ko spijem vodo". "Aaaa, ne, nisem ti dal dovoljenja za pitje vode", mu reče sultan. "Ampak, če ne popijem vode, bom od žeje umrl. Usmilite se me". "Dobro, vidiš tisti veliki hrib? Povzpni se nanj in prdni tako glasno, da te slišimo vsi v oazi. Dobiš boš vode kolikor želiš, povrh boš pa dobil še eno kamelo" Možakar se povpne na najvišji hrib in z zadnjimi atomi moči glasno prdne, da so ga slišali vsi v oazi. Impresionirani sultan izpolni obljubo in mu poleg vode podari tudi kamelo. Možakar z rokama takoj zajame vode in jo prisloni k ustnicam, ko ga nekdo potreplja po rami. Možakar se obrne, odpre oči in pred njim stoji redar iz Parlamenta in mu potihem reče: "Oprostite, gospod poslanec, vendar ste zaspali na seji, poleg tega pa strašno prdite....
Ženska podarjeno obogati
Karkoli podariš ženski, bo to obogatila.
Če ji podariš spermo, ti bo podarila otroka.
Če ji podariš hišo, ti bo ona podarila dom.
Če ji boš dal špecerijo, boš dobil kosilo.
Če ji boš podaril nasmeh, ti bo podarila srce.
Vse kar dobi, pomnoži in poveča.
Torej, če ji boš sral, boš pokasiral tone dreka.
Če ji podariš spermo, ti bo podarila otroka.
Če ji podariš hišo, ti bo ona podarila dom.
Če ji boš dal špecerijo, boš dobil kosilo.
Če ji boš podaril nasmeh, ti bo podarila srce.
Vse kar dobi, pomnoži in poveča.
Torej, če ji boš sral, boš pokasiral tone dreka.
Črnobilska jabolka
Prodajalka na tržnici vpije:
- Černobilska jabolka, černobilska jabolka!
Pristopi mimoidoči in začudeno povpraša:
-Ženska, si ti čisto normalna? Zakaj reklamiraš, da so jabolka černobilska? Kdo bo sploh kupil taka jabolka?
-Aaa, kupujejo, kupujejo, nekdo za taščo, nekdo za zeta, nekdo za snaho, nekdo za šefa, nekdo za ženo ........., kupujejo, kupujejo...
- Černobilska jabolka, černobilska jabolka!
Pristopi mimoidoči in začudeno povpraša:
-Ženska, si ti čisto normalna? Zakaj reklamiraš, da so jabolka černobilska? Kdo bo sploh kupil taka jabolka?
-Aaa, kupujejo, kupujejo, nekdo za taščo, nekdo za zeta, nekdo za snaho, nekdo za šefa, nekdo za ženo ........., kupujejo, kupujejo...
Mobilni telefon
Lep sončen dan, Ljubljana, Fužine, ženski glas se širi čez dvorišče....
"Safeteeee, evo opet te na mobilni zove neki Low Battery!!! Već četvrti put!!"
"Safeteeee, evo opet te na mobilni zove neki Low Battery!!! Već četvrti put!!"
Naročite se na:
Objave (Atom)