Pride kmet na banko in želi dvigniti denar z računa. Pobrska po žepih
in na dan privleče potrdilo o depozitu. Gospa za okencem si ga ogleda
in reče:
"Žal mi je, ampak tega denarja ne morete dvigniti. Je namreč vezan za eno
leto."
Kmet se začudi: "Kako ne morem, če ga pa potrebujem?"
"Ja vezan je, gospod, šele čez eno leto ga boste lahko dvignili," mu
pojasni uslužbenka.
Kmet se malo zamisli, potem pa se spomni, da ima še en depozit na
drugem računu. Na dan privleče še drugo potrdilo, a tudi tukaj se
zatakne.
"Zelo mi je žal, veste, ampak tudi ta denar je vezan. Šele čez dve
leti ga boste lahko dvignili."
"Kako to mislite vezan?"
"Ja vezan je, gospod, in to pomeni, da ga v tem trenutku ne morete
dvigniti."
Kmet že precej nejevoljno reče: "Ampak jaz moram odplačati dolgove in
nujno potrebujem ta denar sedaj."
Uslužbenka za okencem sprevidi, da bo preprostemu možaku težko
razložiti vse skupaj, zato predlaga drugačno rešitev:
"Gospod, vi ste kmet, kajneda? Kaj pa če bi poskusili upniku plačati
kako drugače? Recimo.... ali imate jajca? Morda bi šlo pa na ta način?"
Kmet jo za daljši trenutek pogleda, potem pa reče:
"Da, imam jajca. Ampak veste, so vezana - NA KURAC!"
Sosedovi
Hrvati so v bistvu zelo srečen narod, ker nimajo
Hrvatov za sosede. Ubogi pa smo Slovenci, s katerimi se
Hrvati pričkajo zaradi litrčka morja, v
katerem ni niti otoka, ubogi so Bosanci, s katerimi se
Hrvati prepirajo zaradi dveh otokov na morju, ubogi so
Črnogorci, s katerimi se Hrvati prepirajo zaradi mostu,
celo s Srbi se Hrvati skregani zaradi otoka, in to rečnega.
Hrvati niso sprti z Madžari, a še to le zato, ker ne znajo jezika.
Hrvatov za sosede. Ubogi pa smo Slovenci, s katerimi se
Hrvati pričkajo zaradi litrčka morja, v
katerem ni niti otoka, ubogi so Bosanci, s katerimi se
Hrvati prepirajo zaradi dveh otokov na morju, ubogi so
Črnogorci, s katerimi se Hrvati prepirajo zaradi mostu,
celo s Srbi se Hrvati skregani zaradi otoka, in to rečnega.
Hrvati niso sprti z Madžari, a še to le zato, ker ne znajo jezika.
Guinnessov rekord
Sneguljčica, Palčica in Notredamski zvonar so se pogovarjali.
Sneguljčica je rekla: "Z gotovostjo lahko rečem, da sem najlepša na svetu."
Palčica je dejala: "Z gotovostjo lahko rečem, da sem najmanjša na svetu."
Notredamski zvonar pa je rekel: "Gotovo sem najgrši na svetu."
Zato so vsi trije šli na urad za Guinnessove rekorde, da bi se prijavili.
Prva je vstopila Sneguljčica, ki se je vrnila vzhičena in zakričala od veselja:
"Zdaj je uradno. JAZ sem najlepša na svetu!"
Druga je iz pisarne prišla Palčica in dejala: "Uradno sem najmanjša na svetu."
Ko je iz pisarne končno prišel Notredamski zvonar, je rekel: "Kdo za vraga je Damjan Murko?!"
Sneguljčica je rekla: "Z gotovostjo lahko rečem, da sem najlepša na svetu."
Palčica je dejala: "Z gotovostjo lahko rečem, da sem najmanjša na svetu."
Notredamski zvonar pa je rekel: "Gotovo sem najgrši na svetu."
Zato so vsi trije šli na urad za Guinnessove rekorde, da bi se prijavili.
Prva je vstopila Sneguljčica, ki se je vrnila vzhičena in zakričala od veselja:
"Zdaj je uradno. JAZ sem najlepša na svetu!"
Druga je iz pisarne prišla Palčica in dejala: "Uradno sem najmanjša na svetu."
Ko je iz pisarne končno prišel Notredamski zvonar, je rekel: "Kdo za vraga je Damjan Murko?!"
Bog pomagaj
Mrzlo februarsko jutro. Vinkotu se mudi v službo in ves nervozen obrača ključ v svojem fičotu:
"Jebemti mater, vüžgi se že!"
in spet "Jebemti mater, vüžgi se že!!"
Pa pride mimo župnik:
"Ja Vinko, ne smeš to tak. Reci Bog Pomagaj, obrni ključ, pa bo." In Vinko
res obrne ključ: "Bog pomagaj, vüžgi že!" In fičo vžge! Župnik debelo
pogleda: "Jebemti mater, sej ne bi, verjel, če ne bi videl!"
"Jebemti mater, vüžgi se že!"
in spet "Jebemti mater, vüžgi se že!!"
Pa pride mimo župnik:
"Ja Vinko, ne smeš to tak. Reci Bog Pomagaj, obrni ključ, pa bo." In Vinko
res obrne ključ: "Bog pomagaj, vüžgi že!" In fičo vžge! Župnik debelo
pogleda: "Jebemti mater, sej ne bi, verjel, če ne bi videl!"
Dementen par upokojencev
En precej dementen par upokojencev zeha na kauču in žena postene lačna ter prosi moža:
- Daj mi s hladilnika prinesi torto, pa zapiši si ,ker vse pozabiš! -
- Kaj si bom zapisoval, torte pa že ne bom pozabil,- reče mož in gre proti kuhunji.
- Daj na torto še malo smetane, ki je v haladilniku, pa zapiši si,- zavpije žena za njim.
- Kaj bom pisal, torto pa smetano, a ne.
- Pa daj na vrh še dve jagodi in zapiši si , da ne pozabiš,- spet teži žena.
- Saj vem: torto, malo smetane, dve jagodi, kaj bom pisal,- tarna mož in že brska po hladilniku.
- Potresi še malo mrvic na vrh, da bo tako kot v Maximarketu, pa zapiši si ....... -
- Ne tečnari, torto, smetano, dve jagodi, pa mrvice - a vidiš, kako dela moj spomin!
Mož ropta v kuhinji, žena pa malo zakinka in ko jo mož zbudi, zagleda pred sabo krožink z dvemi na oko pečenimi jajci. Žena zadovoljno pograbi beštek in se loti hrane, potem pa naenkrat izbruhne:
- Osel stari,dementen sem ti rekla, da si zapiši! Kje je pa kruh in poper?
- Daj mi s hladilnika prinesi torto, pa zapiši si ,ker vse pozabiš! -
- Kaj si bom zapisoval, torte pa že ne bom pozabil,- reče mož in gre proti kuhunji.
- Daj na torto še malo smetane, ki je v haladilniku, pa zapiši si,- zavpije žena za njim.
- Kaj bom pisal, torto pa smetano, a ne.
- Pa daj na vrh še dve jagodi in zapiši si , da ne pozabiš,- spet teži žena.
- Saj vem: torto, malo smetane, dve jagodi, kaj bom pisal,- tarna mož in že brska po hladilniku.
- Potresi še malo mrvic na vrh, da bo tako kot v Maximarketu, pa zapiši si ....... -
- Ne tečnari, torto, smetano, dve jagodi, pa mrvice - a vidiš, kako dela moj spomin!
Mož ropta v kuhinji, žena pa malo zakinka in ko jo mož zbudi, zagleda pred sabo krožink z dvemi na oko pečenimi jajci. Žena zadovoljno pograbi beštek in se loti hrane, potem pa naenkrat izbruhne:
- Osel stari,dementen sem ti rekla, da si zapiši! Kje je pa kruh in poper?
Odgovor Renaulta ob pritozbi nekega Srba
Dear Mr. Ilic D.
We have received and analyzed your complain letter regarding the "mushice" issue on Renault Megane cars.
Unfortunately, we were unable to find this term (mushice) in our databases and we kindly ask you to send to us more detailed specification about.
Also, please be so kind to translate in English the following expressions: "Nataknem vas na kurac i vas i vase govno od auta", "Jebem li vam majku klosarsku" and "poserem vam se na vas servis reno".
Sincerely yours,
Michel Mouton
Customer Service Representative
414 Avenue Miramax, DC668, Douai, France
We have received and analyzed your complain letter regarding the "mushice" issue on Renault Megane cars.
Unfortunately, we were unable to find this term (mushice) in our databases and we kindly ask you to send to us more detailed specification about.
Also, please be so kind to translate in English the following expressions: "Nataknem vas na kurac i vas i vase govno od auta", "Jebem li vam majku klosarsku" and "poserem vam se na vas servis reno".
Sincerely yours,
Michel Mouton
Customer Service Representative
414 Avenue Miramax, DC668, Douai, France
Mujo & Haso - Paranormalne žene
Kaze Mujo Husi: Ja volim paranormalne žene!
Huso će njemu: Kakve su ti to žene?
Mujo: Pa one normalne što imaju para !
Huso će njemu: Kakve su ti to žene?
Mujo: Pa one normalne što imaju para !
V vlaku
V vlaku, v kupeju sedijo: prekrasna blondinka, nuna, Hrvat in Slovenec. Pa zapelje vlak v tunel, nastane popolna tema in zasliši se, kako pade zaušnica. Ko vlak pripelje s tunela, se Hrvat drži za obraz in zmedeno gleda okrog sebe. Si misli nuna: "Sigurno je ta prostak otipaval blondinko, pa mu je ta vrnila tako, kot se spodobi." Si misli blondinka: "Sigurno me je hotel otipavati, pa je slučajno zgrabil nuno in, logično, dobil po zobih." Misli Hrvat: "Sigurno je ta Slovenec otipaval eno od teh, pa sem jih namesto njega nič kriv dobil jaz." Pa sam pri sebi pomisli Slovenec: "kdaj bo spet tunel, da mu prlimam še eno?!?"
Da bodo vedeli naši otroci
Nekega večera sta dedek in njegov vnuk sedela na sedežni garnituri in vnuk ga je iznenada vprašal:
»Dedek, koliko let imaš?«
Dedek je odgovoril:
«Naj pomislim malo. Rodil sem se pred televizijo, cepivom proti
otroški paralizi, fotokopirnim strojem, kontaktnimi lečami in
kontracepcijskimi tabletami.
Ni bilo še radarja, kreditne kartice, laserskih žarkov in rolerjev. Niso še
izumili klimatske naprave, pralnega stroja ali sušilnega stroja (obleke so
preprosto obesili in sušili na svežem zraku).
Človek še ni stopil na Luno in niso še obstajala reaktivna letala. S tvojo babico sva se poročila
sva in živela skupaj, imela otroke, ravno tako sta v vsaki družini bila očka in
mama.
Beseda - gay je bila spoštovanja vredna angleška beseda, ki je pomenila
veselega, prešernega, zadovoljnega človeka in ne homoseksualca. O lezbijkah
sploh nismo slišali, fantje pa niso nosili uhanov.
Rodil sem se pred računalnikom, dvojnim univerzitetnim študijem in
skupinsko terapijo. Ljudje niso stalno hodili na preglede, temveč kvečjemu,
ko jih je zdravnik poslal na pregled krvi ali seča. Pozornost so lahko dobili kje drugod.
Do 25. leta starosti sem vsakega policista ali moškega naslavljal z gospod
in vsako žensko z gospa ali gospodična.
Golobi in zajci so imeli svoj par, ne pa ljudje. Če je v mojih časih gospa
stopila na avtobus ali tramvaj, so otroci in mladi pohiteli, da bi ji dali
mesto, če pa je bila noseča, so jo pospremili do sedeža in, če je bilo
potrebno, šli zanjo kupit vozovnico in ji jo dali.
Moški so hodili po robu pločnika, ženske pa ob stavbah. Na stopnicah je
ženskam bila prepuščena stran ob ograji, one so prve stopile v dvigalo in
prve ven ter moški so jim vedno primaknili stol. Moški ni nikoli pozdravil
ženske, ne da bi vstal, če je sedel, in to storil vsakič, ko je ženska
vstala, pa četudi za trenutek. Moški so odpirali vrata avtomobila ali
katera koli druga vrata in so ženskam pomagali sneti plašč.
V mojih časih devištvo ni povzročalo »raka« in dekleta so predstavljala
krepost družine in čistost za svoje može. Petnajstletniki so bili ob večerih in ponoči doma in ponočevali nismo do dobe odraslosti.
Naše življenje je krojilo deset zapovedi, trezen um, spoštovanje starejših
in veljavnih zakonov ter se izpolnjevalo v plodnem sožitju in odgovorni
svobodi.
Naučili so nas, da razlikujemo med dobrim in slabim ter da smo odgovorni za
svoja dejanja in njihove posledice.
Za hitro hrano smo menili, da je namenjena ljudem, ki hitijo.
Resna zveza je pomenila, da smo v dobrih odnosih z bratranci, sestričnami,
prijatelji in prijateljicami.
Time sharing je pomenilo, da je družina letovala z drugimi, ne pa da je
delila počitniško hišico z neznanci.
Nismo poznali brezžičnega telefona, da o mobilnih telefonih sploh ne
govorimo. Ljudje smo se pogovarjali drug z drugim, se pri tem gledali in dotikali, ne preko tehnike. Nismo slišali za stereo posnetke, UKV radio, kasete, CD-je,
DVD-je, elektronske pisalne stroje, računala (ne mehanske, ne prenosne).
Notebook je bila beležnica.
Ure smo ročno navijali vsak dan. Nič ni bilo digitalno, niti ure in
gospodinjski aparati niso imeli svetlečih prikazovalnikov. In če že
govorimo o strojih: ni bilo bankomatov, mikrovalovnih pečic ali radijskih
budilk. Da o videorekorderjih in videokamerah sploh ne govorimo.
Ob večerih se je družina zbrala za isto mizo, pogovarjali so se med seboj,
včasih igrali kakšno družabno igro in največkrat odšli spat vsi naenkrat.
Otroci ponoči niso viseli na Internetu ali pred televizijo.
Ni bilo instant barvnih fotografij, ampak samo črnobele in je za razvijanje
in razmnoževanje slik bilo potrebno vsaj tri dni. Barvnih fotografij tudi
ni bilo.
Če je na kakem izdelku pisalo Made in Japan, je ponavadi to pomenilo, da je slabe
kakovosti in ni bilo izdelkov z napisom Made in Korea, ali Made in Taiwan
ali Made in Thailand, sploh pa ne Made in China.
Nismo slišali za Pizza -cut ali McDonald's, pa niti ne za instant kavo ali
umetna sladila. V trgovinah je bilo marsikaj možno kupiti za 5 do 10 centov.
Sladoled, avtobusna vozovnica ali osvežilna pijača so stale po 10 centov.
Nov avto je stal manj kot 1000 dolarjev, a kdo je imel toliko denarja?
V mojih časih je trava bilo nekaj, kar smo kosili in ne kadili.
Ljudje smo bili lahko veseli, ne da bi bili – zadeti.
Mi smo bili še zadnji, ki smo bili prepričani, da ženska potrebuje moža, da
bi imela otroka.
Sedaj pa mi povej, koliko misliš, da sem star?«
«Ja, dedek. Več kot dvesto let?« je odgovoril vnuk.
«Ne, dragi moj vnuček, le nekaj več kot petdeset!«
»Dedek, koliko let imaš?«
Dedek je odgovoril:
«Naj pomislim malo. Rodil sem se pred televizijo, cepivom proti
otroški paralizi, fotokopirnim strojem, kontaktnimi lečami in
kontracepcijskimi tabletami.
Ni bilo še radarja, kreditne kartice, laserskih žarkov in rolerjev. Niso še
izumili klimatske naprave, pralnega stroja ali sušilnega stroja (obleke so
preprosto obesili in sušili na svežem zraku).
Človek še ni stopil na Luno in niso še obstajala reaktivna letala. S tvojo babico sva se poročila
sva in živela skupaj, imela otroke, ravno tako sta v vsaki družini bila očka in
mama.
Beseda - gay je bila spoštovanja vredna angleška beseda, ki je pomenila
veselega, prešernega, zadovoljnega človeka in ne homoseksualca. O lezbijkah
sploh nismo slišali, fantje pa niso nosili uhanov.
Rodil sem se pred računalnikom, dvojnim univerzitetnim študijem in
skupinsko terapijo. Ljudje niso stalno hodili na preglede, temveč kvečjemu,
ko jih je zdravnik poslal na pregled krvi ali seča. Pozornost so lahko dobili kje drugod.
Do 25. leta starosti sem vsakega policista ali moškega naslavljal z gospod
in vsako žensko z gospa ali gospodična.
Golobi in zajci so imeli svoj par, ne pa ljudje. Če je v mojih časih gospa
stopila na avtobus ali tramvaj, so otroci in mladi pohiteli, da bi ji dali
mesto, če pa je bila noseča, so jo pospremili do sedeža in, če je bilo
potrebno, šli zanjo kupit vozovnico in ji jo dali.
Moški so hodili po robu pločnika, ženske pa ob stavbah. Na stopnicah je
ženskam bila prepuščena stran ob ograji, one so prve stopile v dvigalo in
prve ven ter moški so jim vedno primaknili stol. Moški ni nikoli pozdravil
ženske, ne da bi vstal, če je sedel, in to storil vsakič, ko je ženska
vstala, pa četudi za trenutek. Moški so odpirali vrata avtomobila ali
katera koli druga vrata in so ženskam pomagali sneti plašč.
V mojih časih devištvo ni povzročalo »raka« in dekleta so predstavljala
krepost družine in čistost za svoje može. Petnajstletniki so bili ob večerih in ponoči doma in ponočevali nismo do dobe odraslosti.
Naše življenje je krojilo deset zapovedi, trezen um, spoštovanje starejših
in veljavnih zakonov ter se izpolnjevalo v plodnem sožitju in odgovorni
svobodi.
Naučili so nas, da razlikujemo med dobrim in slabim ter da smo odgovorni za
svoja dejanja in njihove posledice.
Za hitro hrano smo menili, da je namenjena ljudem, ki hitijo.
Resna zveza je pomenila, da smo v dobrih odnosih z bratranci, sestričnami,
prijatelji in prijateljicami.
Time sharing je pomenilo, da je družina letovala z drugimi, ne pa da je
delila počitniško hišico z neznanci.
Nismo poznali brezžičnega telefona, da o mobilnih telefonih sploh ne
govorimo. Ljudje smo se pogovarjali drug z drugim, se pri tem gledali in dotikali, ne preko tehnike. Nismo slišali za stereo posnetke, UKV radio, kasete, CD-je,
DVD-je, elektronske pisalne stroje, računala (ne mehanske, ne prenosne).
Notebook je bila beležnica.
Ure smo ročno navijali vsak dan. Nič ni bilo digitalno, niti ure in
gospodinjski aparati niso imeli svetlečih prikazovalnikov. In če že
govorimo o strojih: ni bilo bankomatov, mikrovalovnih pečic ali radijskih
budilk. Da o videorekorderjih in videokamerah sploh ne govorimo.
Ob večerih se je družina zbrala za isto mizo, pogovarjali so se med seboj,
včasih igrali kakšno družabno igro in največkrat odšli spat vsi naenkrat.
Otroci ponoči niso viseli na Internetu ali pred televizijo.
Ni bilo instant barvnih fotografij, ampak samo črnobele in je za razvijanje
in razmnoževanje slik bilo potrebno vsaj tri dni. Barvnih fotografij tudi
ni bilo.
Če je na kakem izdelku pisalo Made in Japan, je ponavadi to pomenilo, da je slabe
kakovosti in ni bilo izdelkov z napisom Made in Korea, ali Made in Taiwan
ali Made in Thailand, sploh pa ne Made in China.
Nismo slišali za Pizza -cut ali McDonald's, pa niti ne za instant kavo ali
umetna sladila. V trgovinah je bilo marsikaj možno kupiti za 5 do 10 centov.
Sladoled, avtobusna vozovnica ali osvežilna pijača so stale po 10 centov.
Nov avto je stal manj kot 1000 dolarjev, a kdo je imel toliko denarja?
V mojih časih je trava bilo nekaj, kar smo kosili in ne kadili.
Ljudje smo bili lahko veseli, ne da bi bili – zadeti.
Mi smo bili še zadnji, ki smo bili prepričani, da ženska potrebuje moža, da
bi imela otroka.
Sedaj pa mi povej, koliko misliš, da sem star?«
«Ja, dedek. Več kot dvesto let?« je odgovoril vnuk.
«Ne, dragi moj vnuček, le nekaj več kot petdeset!«
Naročite se na:
Komentarji (Atom)